Zimski vzpon proti zasavskemu vršacu
19.03.2026
Seveda smo se mu po razigrani jutranji telovadbi in zajtrku z veseljem predali ter z vedoželjnim pogledom, usmerjenim proti vrhu, krenili na pot. Ta nas je skozi s snegom in ledom prekrito pokrajino vodila v smeri vrha Čemšeniške planine. Pot, več kot dobrodošla za pridobivanje novih gibalnih izkušenj, je ponudila izjemne razglede na zasavsko pokrajino, v živalskih odtisih v snegu pa smo prepoznali vse od ljudožerskega rosomaha do plašnega tiranozavra. Domišljiji smo seveda pustili prosto pot. No, dokler nas nekoliko bolj poučeni otroci niso opozorili na naše zmote ter poskrbeli, da smo tudi odrasli zrasli v svojem naravoslovnem znanju.
Po uživanju na vrhu je sledila pot nazaj proti domu, ki pa je ob močnejšem soncu postajala vse bolj podobna snežno-blatni drsalnici, kar pa nas seveda ni ustavilo. Starši, pralni stroji naj bodo pripravljeni v nizkem štartu.
Popoldne je bilo vendarle nekoliko bolj umirjeno, a vseeno pestro z dogajanjem, med katerim je bilo varovano plezanje na smreko, oblikovanje vetrnih sovic ter gradnja bivališč iz palic, vej in manjših dreves...morda nekoliko pretiravamo z opisom, a ob združeni moči otrok je težko ostati ravnodušen. Ko se zberejo ideje, misli ter moč naših najmlajših, je zgolj nebo njihova meja.
...dokler utrujenost ne naredi svojega. Po večerni peki penic ob tabornem ognju, katerega smo začinili z že nekoliko utrujenimi melodijami, je sledila hitra in neposredna pot proti posteljam, z vmesnim postankom v kopalnici.
Za danes je bilo doživetij več kot dovolj, jutri pa že nestrpno pričakujemo vaše objeme ob povratku v Ljubljano.
Vaši gibalčki in raziskovalčki s planin
